letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

2.9 STANOVANJSKE ZADEVE2.9.2 Stanovanjska politika občinPisalo nam je veliko pobudnikov, ki so se v hudi stanovanjski stiski, obrnili po pomoč na občine.Večinoma so prejeli odgovore, da neprofitnih stanovanj nimajo na voljo, bivalne enote so vsezasedene, lahko pa si na trgu sami poiščejo stanovanje in na centru za socialno delo zaprosijoza subvencijo tržne najemnine. Takšni odgovori nas niso prepričali o tem, da občine skladnos Stanovanjskim zakonom (SZ-1)izvajajo pristojnosti in naloge na stanovanjskem področju.Občine nimajo primernega števila neprofitnih stanovanj in bivalnih enot, ki naj bi jih zagotavljalesvojim občanom. Zaradi tega ne objavljajo javnih razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanjv najem. Navedeno je odvisno od posamezne občine, njenih finančnih zmožnosti, prioritet,predvsem pa od ustrezno vodene stanovanjske politike v občini. Pri tem se posamezne občinezavedajo teže stanovanjskega vprašanja in poskušajo stiske ljudi na različne načine omiliti.Med primeri omenjamo ravnanje Mestne občine Maribor, ki ji je invalidu na vozičku uspelonajti prilagojeno stanovanje (glej primer št. 89). Ponekod pa neprofitnih stanovanj ni in stiskeso resnično hude.Menimo, da občine ne pomagajo dovolj posameznikom, ki se resnično znajdejo v neizhodnempoložaju. Tako je po 104. členu SZ-1 mogoče, da občina najemniku, ki do subvencije niupravičen ali pa kljub subvenciji ne zmore poravnati najemnine in drugih stroškov v celoti,začasno odobri izredno pomoč. Če pa okoliščine kažejo na dolgotrajno nezmožnostplačevanja vseh stroškov stanovanja, lahko občina najemnika preseli v drugo, primernejšeneprofitno stanovanje ali v bivalno enoto.Ob vsesplošnem pomanjkanju neprofitnih stanovanj opozarjamo občine, na določila SZ-1, kiv drugem odstavku 90. člena določajo pravico, da pri najemnikih neprofitnih stanovanj vsakihpet let preverijo pogoje za pridobitev neprofitnega stanovanja v najem. Navedeno velja le odveljavnosti SZ-1 (oktober 2003), zato bi bilo smiselno, da zakonodajalec razmisli o morebitnispremembi zakonodaje tako, da bo mogoče preverjanje socialnega statusa tudi tistih, ki sostanovanja pridobili pred omenjenim datumom, ne pa, da bodo ti najemniki zdaj lahko v tehstanovanjih za vedno in da bodo tudi plačevali enako najemnino, kot je bila določena na začetku.Pa tudi sicer bi po vzoru vsakoletnega preverjanja socialnega stanja najemnika za pridobitevsubvencije bilo treba vsako leto ponovno preveriti upravičenost posameznika za pridobitevnajemnega stanovanja. Navedeni ukrepi preverjanja socialnega stanja najemnikovneprofitnih stanovanj bi bili vsekakor dobrodošli.Največji problem na stanovanjskem področju je zagotovo premajhen sklad neprofitnihstanovanj in bivalnih enot. Občine pogosto posameznih najemnikov, ki ne zmorejo večplačila stroškov stanovanja, ne morejo preseliti v cenejša stanovanja ali bivalne enote, sajne razpolagajo z njimi. Dolgovi iz naslova neplačila najemnine in stroškov pa naraščajo inposameznik tone še globlje v brezno.2.9.3 Inšpekcijski nadzorSZ-1 nalaga stanovanjski inšpekciji, ki na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor (MzIP)deluje v okviru Inšpektorata RS promet, energetiko in prostor, da skrbi za uresničevanjejavnega interesa na stanovanjskem področju, kar pomeni zagotavljanje takšnega stanja vvečstanovanjskih stavbah, da sta omogočena njihova normalna raba in zagotavljanje razmerza učinkovito upravljanje v njih.Iz prejetih pobud izhaja, da so pristojnosti stanovanjske inšpekcije nejasne in da se v praksipogosto dogaja, da si posamezne inšpekcije prijave le podajajo. Tudi Inšpekcijski svet, kideluje v okviru Ministrstva za pravosodje in javno upravo ne izpelje svoje koordinacijskenaloge. Obravnavali smo pobudo, v kateri se je tudi stanovanjska inšpekcija (poleg drugih)izrekla za nepristojno. In sicer zaradi tega, ker naj bi bile pristojnosti stanovanjske inšpekcije206Letno poročilo Varuha za leto 2012