letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

V okviru Mreže ombudsmanov za otrokove pravice v državah jugovzhodne Evrope(CRONSEE) smo obravnavali problematiko zaščite otrok pred zlorabami po medmrežju, nakonferenci Mreže evropskih ombudsmanov za otrokove pravice (ENOC) pa smo obravnavaliproblematiko otroške kriminalitete. Sicer redno sodelujemo po elektronski pošti s posameznimiinstitucijami, ki želijo podatke o konkretnem odprtem vprašanju. Tako učinkovito izmenjujemoizkušnje in znanja o dobrih praksah v posameznih državah, preverjamo pa tudi pravilnostsvojega dela.2.15.1 Projekt zagovornik – glas otrokaProjekt Zagovornik – glas otroka, ki uresničuje pomembno pravico otrok do svobodnegaizražanja svojega mnenja, je nemoteno potekal tudi v letu 2012 (več o projektu v prejšnjihletnih poročilih Varuha), po šestih letih »pilotnega« delovanja pa smo presodili, da je trebainstitut zagovorništva otrok urediti tudi normativno in institucionalno. Zato smo v letu 2012pripravili posebno poročilo, ki smo ga v začetku februarja 2013 poslali državnemu zboruin predlagali, naj zaveže Vlado RS, naj v enem letu pripravi ustrezne zakonske podlage.Do sprejetja zakonske ureditve pa naj se projekt Zagovornik – glas otroka nadaljuje na žeuveljavljen način in se razširi na celotno državo, da bo vsem otrokom zagotovljena enakadostopnost zagovornika. Maja 2013 je Državni zbor naš predlog potrdil.2.15.2 Družinska razmerja2.15 VARSTVO OTROKOVIH PRAVICOdločanje in soodločanje starševTudi v letu 2012 smo se ponovno srečevali z veliko težavami, s katerimi se spoprijemajostarši, njihovi otroci in tudi državni organi in nosilci javnih pooblastil po tem, ko se staršiodločijo za prenehanje skupne življenjske skupnosti. Zgodbe iz naših preteklih letnih poročilso se z drugimi akterji nadaljevale tudi v letu 2012. Pobude pa nakazujejo, da bo v prihodnječedalje več nekaterih novih tem, na katere smo pa že opozorili.Ena izmed šol nas je letos opozorila na primer, ki je odstopal od dosedanjih pobud na način,ki po svoje predstavlja pozitiven premik na bolje. Doslej smo se z vprašanji soodločanjastaršev o otrokovem življenju srečevali na ravni najosnovnejših vprašanj. Kdo ima pravicoodločati o kraju otrokovega prebivanja ali o tem, v katero šolo bo otrok hodil, so bila vprašanja,glede katerih smo starše in pristojne organe opozarjali na to, da enega izmed staršev nimogoče kar izključiti iz otrokovega življenja (glej primer št. 113). V tem primeru sicer negre za vprašanje soodločanja, temveč zgolj odločanja o vprašanjih otrokovega dnevnegaprebivanja.Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 113. členu določa, da so prej omenjenavprašanja v pristojnosti tistega od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo,vendar je pri razumevanju predpisov treba upoštevati tudi dejanske življenjske razmere.Vprašanje, kaj bo otrok jedel za kosilo, je gotovo vprašanje otrokovega dnevnega bivanja,zato praviloma o tem odloča tisti od staršev, ki mu je otrok dodeljen v vzgojo in varstvo ssodno odločbo. Ne bi pa bilo razumno zahtevati, da o tem vprašanju odloča tudi za čas, koje otrok v stiku z drugim od staršev, pa četudi niti zakon niti sodna odločba o tem ne govorita.Po našem mnenju bi bilo neživljenjsko in celo v praksi za otroka izjemno škodljivo in s temnesprejemljivo, če bi zakonodajalec ali sodišče enemu od staršev dajala pravico odločati,kako naj drugi od staršev otroka hrani (pri tem se ne opredeljujemo do zahtev morebitnedietne prehrane zaradi zdravstvenih razlogov).Iz mnogih pobud razbiramo željo, da bi tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo invzgojo, določal, kako mora drugi od staršev v stiku z otrokom govoriti, ga oblačiti, kakonaj bi se igrala oziroma družila, kaj naj bi otrok jedel in s kom bi se otrok smel družiti.262Letno poročilo Varuha za leto 2012