letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

To v zvezi z institutom nadzorstvene pritožbe pojasnjuje, da je nadzorstvena pritožba, kot jopozna Zakon o državnem tožilstvu (ZDT-1), pospešitveno pravno sredstvo in je samo temutudi namenjena. Nadzorstveno pritožbo je mogoče vložiti, če vlagatelj meni, da državnotožilstvo neutemeljeno dolgo rešuje zadevo oziroma neutemeljeno odlaša z delovanjemv postopku, tako da onemogoča učinkovito izvajanje njegove pravice do sojenja breznepotrebnega odlašanja. Takšna ureditev je skladna s standardi Sveta Evrope in sodnoprakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki vprašanje učinkovitega varstvapravice do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena v zvezi s 13. členom Evropskekonvencije o človekovih pravicah) širi na postopke pred državnimi oziroma javnimi tožilstvidržav pogodbenic Konvencije.2.4 PRAVOSODJEVprašanje strokovnosti dela državnih tožilcev je urejeno v okviru strokovnega nadzora,po določbah ZDT-1. V okviru strokovnega nadzora se pregledujejo in presojajo zakonitostin pravočasnost dela, smotrnost uporabe procesnih pooblastil in možnosti ter pravilnoststrokovnih odločitev glede na uveljavljeno politiko pregona in izdana splošna navodila.Če se pri strokovnem pregledu ugotovijo pomanjkljivosti ali večji obseg nepravilnosti, je vdokončnem poročilu o strokovnem pregledu treba predlagati ustrezne ukrepe in določiti rokza njihovo izvedbo. Državni tožilec ima pravico v 15 dneh od prejema poročila posredovatipojasnila ali vložiti ugovor, kar ob upoštevanju osemdnevnega prekluzijskega roka zaprevzem pregona v imenu oškodovanca (tudi po presoji ministrstva) prav tako ne omogočaučinkovitega pravnega varstva oškodovanca.Nadalje obstaja možnost vodje državnega tožilstva, da predtem preveri strokovnost odločitvedržavnega tožilca, kot izhaja iz določb 69. in 170. člena ZDT-1 (predložitev na vpogledosnutka akta z možnostjo prevzema zadeve) in iz določbe 90. člena Državnotožilskegareda (sopodpis pri zavrženju ovadbe in odstopu od kazenskega pregona v zadevah, ki soopredeljene kot zadeve posebnega pomena). Kljub notranjim mehanizmom vsebinskeganadzora nad odločanjem pa še vedno ostaja vprašanje učinkovitosti pravic oškodovanca, čese s končno odločitvijo državnega tožilca ne strinja.Ministrstvo pritrjuje, da veljavna kazenskopravna zakonodaja posebne pritožbe zopernegativno odločitev državnega tožilca ne predvideva, temveč določa le možnost prevzemapregona v imenu oškodovancev, česar pa se (kot smo že sami ugotavljali) oškodovancizaradi pravnega neznanja in finančnih omejitev ne zahtevajo oziroma ga zahtevajo le redko.Iz omenjenih razlogov se postavlja vprašanje, ali je takšna ureditev ustrezna in ali zagotavljaposamezniku učinkovito pravno sredstvo zoper dokončno odločitev državnega tožilca inali s takšnim sredstvom lahko zadostimo ustavnopravno zagotovljeni pravici do pravnegasredstva, kot izhaja iz 25. člena Ustave RS.V zvezi z navedenim je ministrstvo pridobilo tudi mnenje Vrhovnega državnega tožilstva RS.To poudarja pomen splošnih načel kazenskega procesnega prava ter zakonsko pravico indolžnost državnega tožilca, da zagotovi zadostno preiskavo dejstev, da bi lahko odločil, alinaj se pregon začne ali ne. Po načelu zakonitosti kazenskega pregona je državni tožileczavezan začeti kazenski pregon in pri njem vztrajati, če obstaja utemeljen sum, da jeovadena oseba storila kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.Vrhovno državno tožilstvo tudi meni, da bi sprememba Zakona o kazenskem postopku,ki bi določila pritožbo (pravno sredstvo) oškodovanca zoper sklep o zavrženju kazenskeovadbe, pomenila novost, ki bi posegla v samo zasnovo predkazenskega postopkaoziroma kazenskopravne zakonodaje, in da uvedba takšne novosti terja tehten premislek inpredhodno študijo sistema ter morebitni primerjalnopravni pregled drugih že preizkušenih indalj časa delujočih sistemov.Ministrstvo je tudi sporočilo, da bo na ta problem opozorilo Ministrstvo za pravosodjein javno upravo, naj presodi, ali bi bilo umestno v Zakon o kazenskem postopku vnestiLetno poročilo Varuha za leto 2012 117