letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

2.13 SOCIALNE ZADEVEVaruh meni, da iz določil 15. člena ZUPJS nikjer ne izhaja, da bi bilo treba (pred)pretekloleto upoštevati glede na dan vloge. V prvih dveh odstavkih 15. člena ZUPJS to namreč niopredeljeno. Brez izrecne opredelitve pa se zdi smiselno, da zakonska določila razumemotako, da se pojem (pred)preteklega leta določi glede na obdobje, za katero se odloča opravici. Vezanost na trenutek oddaje vloge se namreč v zakonskem besedilu pojavi šele vtretjem odstavku 15. člena ZUPJS, ki pa ureja po vsebini drugačno situacijo. Domnevamo,da takšno izrecno drugačno navajanje ni naključno.Četudi bi ZUPJS določal vezanost na trenutek oddaje vloge (česar ne določa), bi bila ponašem mnenju takšna rešitev sporna, saj se enkraten prihodek ne bi smel upoštevati pripriznanju pravic za obdobje, daljše od enega leta.Pri odločanju smo zaznali tudi težave, ko posameznik v nekem letu nima dohodka določenevrste, se vsaj v nekaterih primerih šteje, kot bi v tem letu ne bilo podatkov o tem dohodku inse zato vzame podatek iz leta prej. Takšna rešitev pa je po našem mnenju skladno z določbo15. člena ZUPJS mogoča le v primeru, ko podatek za določeno leto ni na voljo, in ne, kadarje dohodek za to leto enak nič. Kot primer navajamo posameznika, ki je uveljavljal pravicodo otroškega dodatka. V letu 2009 je prejel darilo, ki je bilo upoštevano kot dohodek družine.Leto pozneje pri pridobitvi enake pravice je bilo ugotovljeno, da v letu 2010 ni nobenegapodatka o novih darilih (ker jih ni bilo), zato so šteli, da podatek za to leto ni na voljo in soponovno uporabili podatek za leto 2009.MDDSZ se z našim stališčem ni strinjalo in ne vidi razlogov za kakršne koli spremembe.So pa pojasnili, da se zavedajo težav, ki jih posebej gospodarska kriza prinaša mnogimposameznikom. Pokušali bodo sistem spremeniti na način, da bodo čim bolj upoštevanespremembe v materialnem položaju družine in vodilo pri odločanju bodo zgolj podatki, starieno ali dve leti.Domneva obstoja zunajzakonske skupnostiZUPJS v 10. členu in ZSVarPre v 9. členu določata domnevo, da med dvema osebama,ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen častrajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali če sta posvojili otroka in ne gre za enostarševskodružino, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna (ob tem je trebapoudariti, da je eden od razlogov za neveljavnost zakonske zveze tudi odsotnost svobodneprivolitve obeh strank – 17. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – takšnesvobodne privolitve pa verjetno ni mogoče predpostavljati zgolj s tem, da se dvema osebamarodi skupni otrok). Upravičenci lahko dokazujejo, da takšna zakonska domneva ni resnična.Iz ustnih pojasnil, prejetih na Direktoratu za socialne zadeve MDDSZ, izhaja, da je bilatakšna ureditev vpeljana zaradi množice oseb, ki so lažno prikazovale družinski položajzaradi pridobitve premoženjske koristi. Centri za socialno delo niso imeli pravice do vstopav stanovanje upravičenca in niso mogli preverjati resničnosti navedb v vlogi za prejemek izjavnih sredstev, zato naj bi bilo treba vpeljati rešitev v obliki takšne zakonske domneve.Menimo, da omenjeni razlogi niso sorazmerni s posegom v pravice posameznika, ki jihprinaša takšna predpostavka. Pravilo obrnjenega dokaznega bremena se v našem pravupojavlja izjemno redko in praviloma le v primerih, ko se z njim poskuša izenačiti nekoneenakost strank. Obrnjeno dokazno breme naj bi bilo opredeljeno glede na posebnopodročje tveganja na podlagi pravičnosti in pravičnega uravnoteženja interesov. Obrnjenodokazno breme naj bi varovalo šibkejšo stran v nekem razmerju, ne pa, da si z obrnjenimdokaznim bremenom država, ki razpolaga z vsemi vzvodi moči, pomaga pri poseganju vpravice socialno šibkih.246Letno poročilo Varuha za leto 2012