letno poročilo za leto 2012 - Varuh človekovih pravic

MPJU je v tej zvezi pojasnilo, da je v ZVPSBNO v tretjem odstavku 25. člena od leta 2012določena rešitev, po kateri se za zadeve, zaključene pred 31. 3. 2007, lahko smiselnouporablja ZVPSBNO, niso pa glede tega navedene procesne predpostavke uporabepospešitvenih pravnih sredstev. Za druge primere pred 31. 3. 2007 veljajo splošne določbe26. člena Ustave RS o odškodninski odgovornosti države ter določbe Obligacijskegazakonika o odškodninski odgovornosti države in druge povezane določbe tega zakonika.Za razumevanje 26. člena Ustave RS opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št.Up-695/11 (Uradni list RS, št. 9/13), ki poudarja odgovornost države tudi za protipravnoravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določeni osebi ali določenemu organu, temveč državioziroma njenemu aparatu kot takemu, kot tudi za primere, ko ni individualiziranega odnosamed nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom, kot je to v npr. v postopkih varstvapravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ko gre za soodgovornost ne le sodne vejeoblasti, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne in zakonodajne. Pojasnilo pa je tudi,da je vprašanje pravičnega zadoščenja za tega pobudnika Vlada RS posebej obravnavalain ga rešila na drugi način (s poravnavo).2.4 PRAVOSODJEVaruh sicer že več let opozarja na nerazumno dolge sodne postopke. Večletnega čakanja nakonec obravnavanja posamezne sodne zadeve namreč ne moremo opredeliti kot sojenje vrazumnem roku, ki ga zagotavlja pravica do sodnega varstva po 23. členu slovenske ustaveoziroma pravica do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovihpravic in temeljnih svoboščin (na to kršitev je v letu 2012 znova opozorilo ESČP v večsodbah zoper našo državo, npr. v zadevi Kralj, Gobec in drugi). Kadrovske in druge težavesodišča, ki povzročajo odločanje zunaj razumnega roka, stranko v postopku, ki pri sodiščuišče varstvo svoje pravice, ne zanimajo. Stranka v postopku utemeljeno pričakuje takoravnanje države in sodišča, da se ne bo kršila tako pomembna temeljna človekova pravica,kot je pravica do sodnega varstva. Žal gre pri povedanem še vedno za sistemski problemin odgovornosti praviloma ni mogoče prevaliti zgolj na konkretno sodišče in sodnika, ki muje zadeva dodeljena v obravnavanje. Za stanje sodnih zaostankov so namreč podani takoobjektivni kot tudi subjektivni razlogi. Zato poudarjamo, da je nujno treba sprejeti nadaljnjeukrepe za zagotavljanje varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj senekateri sodni postopki po ugotovitvah Varuha še vedno vodijo predolgo in ne zagotavljajovarstva pravice do sojenja v razumnih rokih. Cilja teh ukrepov morata biti skrajšanje sodnihpostopkov in odprava sodnih zaostankov. Žal se je z letom 2012 iztekel projekt Lukenda. Leupamo lahko, da se zato čas reševanja sodnih zadev (znova) ne bo povečal.Leta 2012 je začela veljati tudi novela KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/2011). Pregon za kaznivodejanje grožnje iz prvega odstavka 135. člana KZ-1 (Kdor ogrozi varnost kakšne osebe zresno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporomdo šestih mesecev) se glede na to novelo KZ-1 začne na zasebno tožbo, in ne več napredlog oškodovanca. Ta sprememba se je med njeno pripravo utemeljevala z ugotovitvijo,da je po tožilskih izkušnjah veliko umikov predlogov oškodovancev pozneje v postopku, karpo nepotrebnem obremenjuje državne organe in povzroča stroške ustavljenih postopkov, kijih mora nositi proračun. Tudi zaradi narave in pomena (tega kaznivega) dejanja, ki temeljipredvsem na osebni presoji oziroma doživljanju ogroženosti, je bil po presoji Ministrstvaza pravosodje (kot pripravljavca novele KZ-1B) ustreznejši zasebni pregon za to kaznivodejanje. To naj bi hkrati narekovalo temeljit vnaprejšnji premislek oškodovanca, saj stroškipregona v primeru odstopa od pregona bremenijo samega oškodovanca kot zasebnegatožilca.Po prejetih grožnjah varuhinji smo ugotovili, da tudi ko gre za oškodovanca, ki je grožnjedeležen zaradi nalog oziroma funkcije, ki jo opravlja za državo in v njenem imenu (kotna primer varuhinja človekovih pravic), teče pregon le na zasebno tožbo. Čeprav jetakšen oškodovanec groženj deležen le zaradi funkcije, ki jo opravlja, je torej prisiljen, dakazenskopravno varstvo uveljavlja sam, in to ne glede na to, da je groženj deležen zgoljLetno poročilo Varuha za leto 2012 95