Download PDF verziju - Sarajevske Sveske

Lidija Dimkovska
Starka piπe svojemu starcu
Ker niË veË ne upam, da se bom vrnila
v zeleno sobo,
ker niË veË ne upam, da bom πe kdaj
prestopila domaËi prag ,
ko bo pustoπilo neurje,
Ëe izbruhne vojna,
ko bom πe starejπa
in tudi ti toliko star.
»emu hraniπ posuπena æeliπËa,
ruski monokel za zlato poroko,
sanje o sinu, ki se ni rodil,
povoj za sina, ki ga nisem rodila,
prvo blazino, prve sponke,
najine dlani na zaroπenem steklu,
Ëemu bi hranil tisto kar sva bila.
Tako sem ostarela v teh sto letih,
ti si bil starejπi od mene, sedaj si mlajπi ,
kri nima poti,
in v niËemer ni krvi,
ta zima je tako mrzla,
seægi vse, ogrej se,
ogenj je pomemben, ne tisto kar gori.
Ker niË veË ne upam , da se bom vrnila,
se zakleni dvakrat, odvræi kjuË in
zaspi v gugalniku,
toplo je, ne skrbi, jaz gorim,
toplo je, lepe sanje ti æelim,
ne boj se kosti, ki prasketajo v ognju.
Ker niË veË ne upam, da se bom vrnila,
da bova lahko æiva naπla odgovor na vpraπanje,
zakaj je bilo æivljenje takπno in ne drugaËno
ti v moji smrti,
jaz v tvoji, te bom sreËala, πele tedaj,
ker niË veË ne upam, da se bom πe kdaj,
vrnila domov, niË veË.
129