Download PDF verziju - Sarajevske Sveske

130
Pleπata pevka
Nekateri ljudje me gledajo izpod Ëela,
nekatere æivali se me izogibajo.
Sonce diπi po tvojem æelodcu.
Ti si popolnoma odsoten.
Æe vrsto let ne æiviπ veË v
stanovanju z okoglimi sobami
Z lasnico odklenem æabico,
lasje se mi zapletejo v kljuËavnico,
pustim jih tam.
Pleπasta vstopim v tvoje bivaliπËe.
Vseeno si tu, lep in star.
V jogurtovih lonËkih vzgajaπ kumarice. Zelene, rumene,
oranæne kumarice razliËnih velikosti.
Eno odtrgaπ in jo vtakneπ v vtiËnico
za televizijsko anteno.
Poj! Poj, pleπasta pevka!
Pojem. Zaman. Si lep, toda star.
NiË veË se ne moreva ljubiti.
Pariz je venomer blizu, toda nikoli tu.
Mrtev si. Samomor zaradi strahu pred nesmrtnostjo.
Nasajen na kumarico me gledaπ z neizmerno strastjo.
Podedovala sem tvojo glavo in jo sedaj nosim kot masko.
Nekateri ljudje me pogledujejo z grozo,
nekatere æuæelke me podlo pikajo.
Deæ diπi po mojem æelodcu.
Sedaj lahko storim vse, prav vse.
Lahko hodim
po elektrodah, po temi,
lahko hodim od ene postaje
podzemske æeleznice do druge
s polno vreËo kumaric na hrbtu.