Download PDF verziju - Sarajevske Sveske

142
DLANENO PLATNO
(gazela)
OblaËim tvoje gole roke v dlaneno platno,
obuvaπ moje bose noge v dlaneno platno,
in ko se, plamen, slaËim zate v pepel noËi,
oblaËiπ moje beæne rame v dlaneno platno,
in ko se, voda, slaËiπ zame v obalo æeje,
oblaËim neæne, sneæne dojke v dlaneno platno,
in ko se, zrak, preoblaËim v mehak somrak objemov,
oblaËiπ vse hvaleæne boke v dlaneno platno,
in ko se, zemlja, sleËeπ v podzemlje æelje,
oblaËim neizbeænost spola v dlaneno platno,
in ko me slaËiπ, gola, ko me slaËiπ, gola rana,
oblaËim tvojo krhko æenskost v dlaneno platno,
in ko te slaËim, Ëas, in ko te slaËim, laËni Ëas,
oblaËiπ mojo prhko moπkost v dlaneno platno,
in zdaj, ko naju zebe, zdaj, ko naju zebe jutro,
oblaËim tvojo golo smrtnost v dlaneno platno,
oblaËiπ mojo golo smrtnost v dlaneno platno...
ALBA
Izven dosega rok zaspane zore,
v razmetani postelji polmraka,
bojeË se jutra, ki bo z bele gore
priπlo med naju z meËem, ki ne Ëaka,
leæiva, drug od drugega πe topla,
in se slabo pretvarjava, da spiva,
medtem ko moja dlan, vse bolj zasopla,
πe hoËe zadræati voljnost tkiva,
ki se topi pod zvezdami dotika.
Vsak hip te bo posrkala daljava.
Ostala mi bo tvoja skrita slika.
Na moji rami tvoja topla glava
leæi vso dolgo, vso prekratko noË.
In skrivam solze, Ëudeæno nemoË.